No, pa je naloga, da napišem članek za Living in Idrija, doletela tudi mene! Kot vsakega izmed nas, ki je odrasel v Idriji, tudi mene vežejo spomini na brezskrbno otroštvo in živahno najstništvo, ko smo ujeli še zadnja zlata leta Pr' Marincu. Že samo »šprehanje pa idrsku« pa tudi kasneje poskrbi, da je del Idrije vedno s teboj, saj je to prva stvar, ki jo ljudje opazijo in si jo zapomnijo, ko te spoznajo. Čisto iskreno sem se po gimnaziji z veseljem podala iz Idrije v Ljubljano novim zgodbam naproti. Prvo leto sem se še redno vračala domov ob vikendih, študentsko delo in taborniški sestanki so mi hitro obrnili dva dni naokrog in spet je bilo tu na vrsti študentsko življenje. Tisti, ki je kdaj koli izkusil življenje v Rožni, ve, da hitro postane tvoj drugi dom. Tako sem že prvo leto okusila živahno študentsko življenje in dodatna želja po potovanju me je vlekla še dlje od Idrije. Drugi letnik študija sem opravila v Belgiji. Po povratku sem dobila študentsko delo v Ljubljani in tako se je moja povezava z Idrijo vse bolj oddaljevala. Nadaljnjih 5 let mojega življenja je moj dom predstavljala Ljubljana. A še vedno sem se za kakšen vikend z veseljem vrnila v Idrijo! (Pa če se paridku vidiš, se tud z damačmi zla bel fajn zastupiš. Sori, mama, ata, tak je).

Kaj pa je v Idriji tako prijetnega? Je majhna, ljudjem se nikamor ne mudi, ponuja pa tudi ogromno naravne lepote. Sploh poleti je prav poseben oddih v Beli oziroma okolici (če le odkriješ kakšen miren kotiček). Za vse, ki pa imajo radi dogajanje, je Lajšt tista lokacija v vročih mesecih, kjer se zmeša tako lokalno kot tuje. Hribi so še poseben dodatek, saj si lahko v nekaj korakih od svojega doma že na pohodni poti, ki te popelje po lepih gozdičkih do še lepših razgledov. Sploh po letu v Belgiji je bila Idrija pravi balzam za dušo, ko so me spet zaobjela naša hribovja.

Prvi dom ostane vedno tvoj dom. Narava je res neprecenljiva, kar pa me je še najbolj presenetilo, je bilo spoznanje, da nikakor ne bi mogla živeti brez naših 4 letnih časov. Ja, res se radi pritožujemo, ko je treba kidat, ko spet ni nič spluženo, ko poleti vse teče od nas, al pa te presnete pomladi in jeseni, ko ne veš, kako bi se oblekel. Ampak, a ni prav to čar? Skozi pogovore s prijatelji iz tujine in pripovedovanju o Sloveniji, Idriji in ogledu slik, se vsem lesketa v očeh – to bi pa res radi vsaj enkrat videli! Kljub majhnosti mesto ogromno ponuja, prav zaradi ljudi. Kaj mi je najbolj ostalo v spominu iz otroštva? Ves prosti čas preživet v sklopu taborništva in vsakoletne dogodivščine, ko smo se lahko »graparčki« pridružili pustni povorki. Vse to pa ne bi bilo mogoče brez samoiniciativnosti posameznikov v lokalni skupnosti. Idrija ima velik potencial, iz leta v leto se še bolj razvija in raste, in prav povezovanje ljudi vse to tudi omogoča. Mislim oziroma upam, da bo tudi čas trenutne samoizolacije dobra priložnost, da začnemo ceniti, kaj vse nam ponuja naša okolica in skupnost, saj vedno znova dokazujemo, da znamo stopiti skupaj, še posebej v težkih situacijah.

Idrija mi osebno ponuja tisto udobno zavetje, kamor se vračaš in vedno občutiš dom, dala mi je možnost prve zaposlitve, pridobivanja novih izkušenj, osebne rasti in poznanstev. Ja – poznanstev, četudi naj bi se vsi poznali, vsaj na videz, lahko spoznaš ogromno novih ljudi. Pot me je skratka zanesla nazaj v Idrijo in kaj vem, kaj sledi. Res je, da nekateri ves čas hrepenijo/mo po potovanjih, kaj bi vse še videli in doživeli, »a konc koncev se je tud fajn kdaj vrnt in jet u trenerk na en kafe pad štenge al pa skočt na hleviše pa južn.«