Anekdote, šale, rudarske »lumparije«, pa tudi trpke zgodbe in pripovedi o surovih razmerah globoko pod površjem, so neločljiv del Unescove svetovne dediščine. Govorjena beseda se lahko prenaša iz roda v rod ali pozabi. Da je ne bi pozabili, jo je treba zapisati. Želimo, da bi se knapovske izkušnje in zgodbe ohranile v vsakdanjem življenju prebivalcev Idrije, se prenesle na nove generacije in uporabile v novih, ustvarjalnih kontekstih. O svojih knapovskih letih, delu in prostem času nam bodo pripovedovali upokojeni rudarji …